Rezijani, ki so znani po svojih kulturnih posebnostih, so do danes ohranili in razvijali pomembne kulturne prvine, zlasti svoje narečje, ljudsko glasbo in ples. Izvor rezijanske skupnosti sega v 6. in 7. stoletje po Kr., ko so se slovanska plemena iz današnje Koroške premikala proti jugu in se naseljevala po dolinah severne Furlanije in po vsem obmejnem pasu naše dežele. Številna slovenska krajevna imena, posejana po Kanalski in Železni dolini, kažejo, da so naselitveni tokovi dosegli tudi ozemlja zahodno in južno od današnje prisotnosti na teritoriju.

Jezikoslovci postavljajo narečje, ki se še danes govori v dolini Rezije, v sistem slovenskih narečij. Izvira namreč iz stare alpske slovanščine, v sami dolini pa ima štiri glavne govore. Rezijanski govori so bili predmet jezikoslovnih raziskovanj že zelo zgodaj, ob samem nastanku slavistike kot vede v začetku 19. stoletja. Jezikoslovec Han Steenwijk pravi, da »geografski položaj Rezije postavlja to dolino na samo stičišče treh evropskih jezikovnih družin, med germansko, romansko in slovansko. To dejstvo je gotovo prispevalo k razvoju in ohranitvi privlačne jezikovne pojavnosti […]. Rezijanščina se je razvila iz iste alpske slovanščine, ki je osnova današnje slovenščine. V srednjem veku je bila rezijanščina v sklopu koroške skupine slovenskih narečij. Od 15. stoletja dalje, ko je Furlanija prešla pod oblast Beneške republike, so se vezi med Rezijo in Koroško zrahljale. Če je Rezija po svoji govorici in svojem izročilu jasno del slovenskega prostora, je zgodovinski in družbeni razvoj zlasti po rinascimentu privedel do stanja, ko se Rezijani težko prepoznavajo v slovenski kulturi …«

Rezijanska zgodovina je tesno povezana z Oglejskim patriarhatom. Dolina Rezija je bila namreč pod oblastjo mogočne opatije sv. Gala v Možacu vse do prihoda Beneške republike leta 1420. Pripadnost Benetkam je prekinila stike Rezijanov s prebivalci Posočja, ki so prej prav tako spadali v območje Patriarhata, in povzročila počasno, a vedno močnejšo jezikovno osamljenost Rezije. Nadaljnja zgodovinska dogajanja so podobna kot pri sosednjem prebivalstvu: prihod Napoleona, prehod pod Avstro-ogrsko cesarstvo in nato priključitev kraljevini Italiji leta 1866.

.

Poleg jezikovnih posebnosti gre omeniti tudi posebno glasbeno izročilo, ki se izraža v petju, plesu in igranju na cïtiro (violino) in bünkulo (čelo), značilni rezijanski glasbili .

Z Rezijo so se ukvarjali številni znanstveniki in raziskovalci. Prvi je bil grof Potocki, zgodovinar in geograf, ki je prišel v Rezijo že daljnega leta 1790, sledil mu je leta 1801 Pyšeli, vojaški kaplan avstrijske vojske, ki je zapisal nekaj rezijanskih izrazov. Nato so prišli v Rezijo še slovenski jezikoslovec Oroslav Caf, pesnik in folklorist Stanko Vraz, ruski jezikoslovec Izmail Ivanovič Sreznevskij in slavni poljski lingvist in dialektolog Jan Baudouin de Courtenay, ki je v Reziji preučeval posebnosti ustnega izročila (A. MADOTTO, 1982, str. 89).

Sledili so nato številni drugi raziskovalci Rezije in še danes ta dolina vzbuja pozornost pomembnih znanstvenikov, ki se posvečajo jezikovni in kulturni stvarnosti v Reziji.