»Giovanni Negro je najstarejši brusač v Firencah. Poklica je se od očeta naučil v Furlaniji. Še kot otrok ga je spremljal po vaseh, ko je brusil nože in druga rezila. Njegova delavnica, na št. 15 ulice  Dell’Angolo, je ostala nespremenjena od leta 1959. Na steni je poleg polic za odlaganje nabrušenih nožev lesen okvir z mnogimi kavlji, kamor odlaga nabrušene škarje. Starejše gospodinje se še spominjajo, kako je pred odprtjem delavnice hodil s kolesom po mestnih ulicah in brusil nože priložnostnim odjemalcem.«

Kratko pričevanje, povzeto iz intervjuja z Giovannijem Negrom Tondom (1924-1992; sl. 1), ki ga je objavil dnevnik »La Nazione« iz Firenc in ga je podpisala Caterina Cantoni, ponazarja mnoge zgodbe brusačev iz tistega časa. Govori pa tudi o tem, kako težko so brusači odpirali delavnice v italijanskih mestih.

Po drugi svetovni vojni so se po neskončnih potovanjih po polotoku mnogi brusači stalno naselili v določenem kraju, prilicali k sebi družino in odprli delavnice s stroji na električni pogon, ki so zagotavljali boljši potek dela  . Nekateri so dejavnost razširili s prodajo rezil  . Na tak način so se odpovedali začasnosti brusarskega dela in svojo dejavnost dokončno ustalili v delavnici, saj ni bilo več potrebe, da bi se vračali v Rezijo zaradi poljskega dela in družinskih vezi. Brusači in njihove družine ter v splošnem vsi tisti, ki so iz izbire ali nuje zapustili Rezijo, se tako vračajo v domačo dolino le ob počitnicah.