Velika mobilnost je omogočila, da rezijansko moško prebivalstvo ni povsem zapustilo domačih krajev, temveč jim je dalo celo možnost spoznavanja novih realnosti; v dolino so se še vedno vračali zlasti ob praznikih in posebnih priložnostih.

Proti koncu 19. stoletja pa se pojavi težnja po začasnem izseljevanju, ki nadomesti prej prevladujoče sezonsko. Pojav je povezan z novim položajem mnogih brusačev, ki so si v krajih, kamor so se izselili, ustvarili bivališča in delavnice ter se povezali v združbe.  

Ženske so povečini ostajale doma in bile so prisiljene skrbeti ne le za domače delo in vzgojo otrok, temveč tudi za težja dela na polju in pri reji živine.

To novo izseljevanje se je usmerilo predvsem v večja središča Avstro-Ogrske, na primer v Gradec, Sopron, Progo, Budimpešto …  , ki so zagotavljala boljše gospodarske možnosti, najbolj podjetnim pa so omogočala, da so si ustvarili prava podjetja na cvetočih trgih. Nekateri rezijanski izseljenci so s svojo iznajdljivostjo in podjetnostjo ustvarili cvetoče delavnice in dejansko našli svojo »srečo«.

Iz tega časa je zgodba družine Pusca, doma z Ravance, ki se je v iskanju zaposlitve premaknila v osrčje avstro-ogrske moharhije, v mestece Sopron, nemško Ödenburg, na današnjem severozahodu Madžarske. Mesto leži le 70 km daleč od Dunaja in vanj se je steklo več rezijanskih družin. To živahno trgovsko mesto je namreč privlačevalo obrtnike in trgovce z vseh strani cesarstva. Začetnik te družine brusačev je bil Antonio Pusca  , rojen v Reziji 13. marca 1845, njegova žena Anna Bobaz se je rodila 17. januarja 1849 in je bila iz Liščac. Zakonca Antonio Pusca in Anna Bobac sta imela štiri otroke: Giuditto, Adelaide, Mario in Antonia. Antonio Pusca se je izselil v Sopron, kjer je delal kot brusač.

S svojim poklicnim znanjem je v kratkem času veliko zaslužil in omogočil družini gospodarsko trdnost, kot dokazujejo številne fotografije, posnete v razkošnih madžarskih fotografskih ateljejih. Poklica brusača v družini niso opustili, njegova hči Giuditta se je omožila z mladim Giuseppejem Tranconom (1866-1953) iz Liščac .

Tudi Giuseppe, ki se je iz Rezije izselil v Sopron, je postal znan brusač in je v tistih krajih ustvaril bogastvo. O njem se pravi, da je bil zadolžen za brušenje nožev v cesarski kuhinji. Zakonca Trancon nista imela otrok in sta s svojo uveljavljeno delavnico v kratkem času prihranila zajetno premoženje. Toda težka gospodarska kriza ju je močno prizadela in morala sta se vrniti v Rezijo. Trancon se je domov vrnil s kovčki bankovcev brez vsake vrednosti, saj jih je načela inflacija, ki je zajela svetovno gospodarstvo, prinesel je nekaj namizne srebrnine   in mnogo fotografij. Njegov svak Antonio Pusca je kot nekateri drugi odšel v okolico Soprona, izučil se je kot brusač. V prvem desetletju 20. stoletja se je preselil v Gradec, kjer se je oženil in delal v manjši delavnici. Kmalu je zapustil Avstrijo in se podal čez lužo. Okrog leta 1920 se je nastanil v Pittsburghu v Pensilvaniji (ZDA), kjer je kmalu začel s svojo dejavnostjo, V Združenih državah se je, podobno kot pozneje tudi drugi rezijanski brusači, osredotočil na brušenje kirurških nožev  . Sodelovanje z bolnišnicami mu je zagotavljalo stalno delo in dober zaslužek..