Po prvi svetovni vojni je Avstrija še nekaj časa najbolj pritegovala izseljence.

Mnoge družine iz Osojanov (kot na primer družine Siega, Zuzzi, Di Lenardo …) so tam upravljale trgovine s sadjem. V Južno Ameriko, predvsem Argentino, so se usmerjali predvsem tisti iz Bile in Njive med leti 1920 in 1940. Ljudje s Solbice, predvsem brusači, so še naprej zahajali v Istro, na Hrvaško, Kvarner in v Srbijo  . Poseben primer so izseljenci v Alžirijo. Druga svetovna vojna uniči evropsko gospodarstvo in izbriše stari sitem povezav in mobilnosti na območju Alpe-Adrija. Vse pa spremeni z nastankom železne zavese. Mnogi rezijanski brusači, predvsem tisti, ki so se nastanili na ozemlju nekdanje Jugoslavije, so se med vojno ali po njej odločili, da opustijo tamkajšnjo dejavnost in se vrnejo v Rezijo. Pozornost rezijanskih izseljencev in predvsem brusačev se mora zdaj usmeriti na zahod. V tem času izseljevanje zajame ne le brusače, temveč tudi druge rezijanske poklice, predvsem gradbene delavce, ki začnejo odhajati v Nemčijo, Luksemburg, Belgijo. Tudi velika italijanska mesta privabljajo množice delavcev in med njimi številne Rezijane. Po drugi svetovni vojni se brusači povsem preusmerijo in se masovno zgrnejo v Furlanijo in severne italijanske dežele. Težka povojna gospodarska situacija prizadene vse sloje prebivalstva in zagotovo ne prizanese brusačem. Ti se začnejo podajati v večji del italijanskih dežel, premikajo se iz kraja v kraj in iščejo predmete, ki naj bi jih nabrusili.

Iz teh časov je podoba potujočega brusača, ki je za svoje delo prejemal hrano, prenočišče in morda kaj drobiža  . Kako daleč je ta podoba od podobe podjetnika z lastno delavnico in trgovino, značilnega za čas po koncu 19. stoletja. Ko se je po vojni gospodarski položaj počasi boljšal, so si tudi brusači opomogli. Nekateri potujoči brusači so se stalno naselili v raznih italijanskih mestih, kot so Mestre, Milan, Bologna, Ravenna, Firence, Terni …  . Izselitev je postala dokončna.