V mnogih krösmah so brusači hranili tudi svete podobice, kar dokazuje njihovo globoko vero in zaupanje v Boga, Devico Marijo in svetnike. Vera jih je spremljala ob njihovih premikih, ki so večkrat predstavljali neznanko in bili povezani z nevarnostmi, tudi z nevarnostjo roparskega napada. Iz kanonskih knjig župnije Sv. Marije Vnebovzete v Reziji razberemo, da so pri teh potovanjih med najpogostejšimi vzroki smrti bile tudi hude vremenske razmere ob prehodu čez gorske prelaze ali vodne tokove. Iz krajev smrti lahko tudi vsaj približno razberemo, kod so potekale izseljenske poti. Brusači so se torej ob svojih popotovanjih in trgovanjih pogosto srečevali z vseh vrst nevarnostmi. Zato so ob vrnitvi v znak zahvale mnogokrat darovali vaški cerkvi del opreme ali kak predmet, kar se v dvanajstih cerkvah v dolini še danes ohranja.

Volila so bila spontana ali pa je zanje dal pobudo duhovnik; gre za drobne srebrne predmete (relikviarije, mašne vrčke, svečnike, kelihe, monštrance in križe), za liturgična oblačila, kipe in slike.

Ti predmeti, ki so še danes del cerkvene opreme, pričajo o darežljivosti teh ljudi in ni naključje, da večina teh predmetov izhaja iz časa med koncem 18. stoletja in sredino 20. stoletja, ko je ta tradicionalna proizvodna dejavnost v skupnosti doživljala svoj višek. Razlike v kvaliteti in vrednosti teh darov so izraz različnih ekonomskih zmogljivosti posameznih darovalcev. Le-ti so pogosto predmete označili z začetnicami svojega imena, pri predmetih brez oznake pa ne moremo izključiti možnosti, da gre za nakup, ki ga je skupina brusačev omogočila z nabirko. Napisi na teh predmetih mnogokrat omogočajo identifikacijo darovalcev in nudijo večkrat tudi druge elemente, na primer podatke o tem, po katerih krajih so se premikali. Materialna pričevanja, ki se ohranjajo po cerkvah, pričajo ne le osebni predanosti veri, značilni za brusače in na splošno za čas, v katerem so živeli, temveč tudi o njihovem okusu in njihovi kulturni razgledanosti.