Domnevamo, da je to hišo zgradil ali povečal leta 1756 Anton Buttolo Ploc (1720 – ?), gotovo pa je, da je Valentin Buttolo Ploc (1850 – 1913) leta 1898 v dopolnilo gradbeni strukturi dal zgraditi elegantni obok, pod katerim so vhodna vrata na dvorišče, in je uokvirjen v kamnit polkrožni rahlo znižani obok.
Hiša Buttolo Ploc
Te podatke je graditelj že navedel v napisu na sklepniku oboka (1756/ABP/1898/BVP/FF). Obok je sestavni del zidnega odseka, ki je višji od ogradnega zidu, in ga pokriva mala streha iz strešnikov. Posamezni klesanci, ki sestavljajo okvir oboka, so obdelani na zunanji strani. Imenitnejša je obdelava podbojev in sklepnika.
Visoko zgoraj na steni je freska iz leta 2015, na kateri je portretirana pravljičarka Tïna Wajtawa Valentina Pielich (1900 – 1984) iz Solbice, medtem ko pripoveduje otrokom basen; ob tem bi omenili, da je v muzeju tudi stalna zbirka, posvečena ustnemu pripovedništvu Rezije.
Iz raziskav izhaja, da je bila ta stavba, ki je zelo lepa kljub svoji preprostosti in ne pretirani velikosti, za več rodov last družine Buttolo Ploc. Člani te družine so bili kromarji / potujoči trgovci, krošnjarji, ki so za svoje trgovske posle svoj čas obiskovali Koper; tam so verjetno prodajali tekstil in kupovali sol. Cela stavba je primer tradicionalne rezijanske hiše iz konca 18. stoletja in ohranja takratne glavne značilnosti, čeprav je doživela več predelav, še posebej po potresih iz leta 1976 in po prestrukturiranju, ki ga je izvedel Muzej v letih 2015 in 2016. Zidine glavne stavbe, debeline 40 do 50 cm, so zgrajene iz kamnov, dopolnjenih z opeko direktno na skali. Glavna fasada gleda na dvorišče skromne velikosti, ki je spredaj in ga podpira oporni zid. Proti dvorišču, kjer ločuje hišo od dvorišča s kamnom tlakovani pločnik /šaliž ziz padrado, se odpirajo vhodi s kamnitimi podboji v nekdanjo kuhinjo / jïspa ali hlev / hliw. V gornje nadstropje, to je v nekdanje spalnice, vodijo zunanje stopnice, po katerih pridemo najprej na balkon/gank z leseno balustrado v krajevnem stilu. V drugo nadstropje, ki je služilo kot senik in skladišče, so vodile lesene stopnice, ki so jih obnovili ob zadnji prenovi. Ta prostor je bil povezan z gornjim gankom, ki je bil tudi lesen in so ga uporabljali za sušenje nekaterih pridelkov (koruznih storžev in fižola). Kot je bilo v navadi, imajo vsa okna železne rešetke. Lesena so tudi vrata, ki so bila restavrirana, in okna. Streha je lesena in že od začetka prekrita s strešniki.