Prvi dokumenti, v katerih so poimenovane posamezne vasi Rezijske doline, segajo v 13. stoletje. Najstarejši urbar iz leta 1240 omenja za vsak zaselek v dolini število takratnih kmečkih posestev. Za Solbico omenja tri. Ta posestva so pripadala kmetu in njegovi družini, ki jo je lahko sestavljalo veliko članov. Posestva so bile nekakšne celice kmečke gospodarske strukture fevdalnega tipa. Iz teh posameznih kmetij se je v teku stoletij razvilo razčlenjeno urbano tkivo. Za Solbico se to tkivo začenja v delu vasi, ki ji v rezijanščini pravijo Ves, torej »vas«.

Del vasi je bil uničen zaradi hudega naliva, ki je leta 1746 prizadel tamkajšnje pobočje in povzročil plaz. Poleg hiš je bila uničena tudi vaška cerkev iz leta 1628, posvečena sv. Karlu Boromejskemu. Po nevihti so cerkev obnovili na varnejšem kraju, kar je spodbudilo nastanek novega dela vasi, ki se je takrat začel oblikovati. Pravili so mu Les, po slovenski toponomastiki Laz. Cerkev in nove hiše so bile od temeljev zidane na živi skali. 21. julija 1755 je požar vas popolnoma uničil. Prav v tistem času oz. po obeh katastrofah so nastale nove gradnje v predelih Kikej in Les. Prav v tisti zgodovinski okvir in zaradi posledic takratnih dogodkov postavljamo gradnjo hiše Buttolo Ploc.