Pogosta mobilnost brusačev in splošneje rezijanskih sezonskih in začasnih izseljencev je gotovo imela svoj vpliv tudi na samo rezijansko družbeno stvarnost. Ti delavci so dejansko predstavljali edino povezavo med Rezijo in zunanjim svetom. Med svojimi potovanji so ti izseljenci prihajali stalno v stik  z novimi okolji, novimi poznanstvi, novimi orodji in novimi modami. Bili so – morda nezavedni – prenosniki informacij med dolino in svetom in ob vsakem povratku domov so prinesli kakšno »novost«. Antonio Longhino v svojem zapisu o rezijanskih brusačih pravi: »… brusači so imeli svojo vlogo tudi na področju informacij. Dejansko so prav oni prinašali vesti iz zunanjega sveta …« (A. Longhino, 1992). Ni šlo torej le za tehnološke inovacije, arhitekturo in znanstvena odkritja, predvsem so bili brusači »nosilci« novih mod in frivolnih novosti. Zagotovo so rezijanski izseljenci prvi v dolini prišli na primer v stik s svetom fotografije, ki je bil tedaj za večino ljudi neznan. To domnevo, ki jo izpostavljajo številni krajevni informatorji, potrjuje tudi obstoj številnih portretov Rezijanov, ki so bili v tujini. Prav brusači/brüsarji in potujoči trgovci/kramarji so kot prvi imeli možnost spoznati fotografsko tehniko. To seveda zaradi njihovih stalnih popotovanj, predvsem pa zato, ker so razpolagali z občutno večjimi ekonomskimi sredstvi kot tisti, ki so ostajali v Reziji.

Mnogi od njih so dali portretirati tudi svoje žene in gotovo so se tem prvim fotografskim podobam zelo čudili  . Sam izraz »litratavi – litrate«, ki v rezijanskem narečju označuje fotografije nasploh, izhaja iz furlanske besede »ritrat«/portret. Prof. Han Steenwijk trdi, da je izraz »litratavi – litrate« za »fotografijo nasploh«  – in ne le za »fotografijo osebe« oziroma portret kot v furlanščini – rezijanska posebnost.

Fotografije kažejo tudi, kako se je spreminjala moda v oblačenju, saj se tradicionalna noša, ki so jo uporabljali vse do konca 19. stoletja, umika sodobnejšim oblekam  . Tudi sam govor se razvija in spreminja, pri čemer sprejema izposojenke najprej iz nemščine, pozneje pa iz furlanščine in nato vse bolj iz italijanščine.